Materiala za sam predmet je dovolj na drugih straneh, povezanih z medicino. Mogoce le kak napotek ali dva.

Predavanja sama niso ravno za dol padit. Bogati fizikalni poskusi, ki bi popestrili še tako moreco uro, so tu omejeni na padce gobe (za brisanje table) na tla, stiskanje gobe, mocenje gobe, prelamljanje krede... potem se pa ze pocasi konca. Predpisana knjiga je Kladnikova Visokosolska fizika, v kateri je (za medicince) kar precej balasta. Tu je se skripta za vaje (odlicna) in pa zapiski iz fotokopirnice.

Vprasanje je, kaksna je vasa afiniteta do samega predmeta fizika. Ce ste zagret opazovalec naravnih pojavov (beri: matura iz fizike), ste postavljeni pred dva relativno preprosta kolokvija in ste prakticno ze prilezli do ustnega izpita (pisnega dela ste oprosceni, ce zberete vec kot 50% na kolokvijih). Za ostale pa... dobro spremljajte resevanje nalog na vajah in poizkusite vkljuciti nekaj tiste srednjesolske logike, kar vam je je se ostalo.

Smo ze na ustnem izpitu. Tu izveste, da so od fizike ostale le se enacbe, izpeljave in piflarija. Na visokosolskem nivoju, tako da kar hitro sprejmite za od Boga dano, da je ogromna razlika med hitrost=s/t in hitrost=d(s)/d(t). Cisto orientacijsko (tudi subjektivno) je pri prof. Zeksu vecji poudarek na razumevanju bistva naravnih pojavov, pri prof. Svetini pa razumevanje poti do rešitev problemov.

Se par besedic o vajah. Po vecini jih opravljate sami (v vecjih skupinah v parih). Sami poizkusi nihajo od odlicnih (ultrazvok), malo manj odlicnih (viskoznost), dolgocasnih (rentgen), pa vse do grozljivih (EKG) in nemogocih (magnetna resonanca). Sproti pisete porocila o vajah, ki vam jemljejo dragocene popoldneve in vikende in so absolutno preobsezna.