Po načelih že preminulih prebujevalcev vesti in zavesti posameznikov – ki to prenehajo biti s trenutkom, ko načrtujejo samoto, da uidejo osamljenosti – naj ima vsaka kulturno-umetniška in družbeno-kritična organizacija program, ki ozavešča in povezuje njene člane v nezlomljivo amforo polno rdeče tekočine. Še več: programski spisek, ki naj bo več kot javen, vpeljuje organizacijo med množico, kakopak, saj je odraz dela organizacije viden v obnašanju ljudstva. Vse, kar je storjeno naknadno (vsaka nova izdaja časnika, vsaka uradna beseda, vsaka noč preživeta ob mavrici napitkov, vsak nov član, avtor…), je storjeno zgolj v potrditev načel, za katerimi stoji naša skupinica. Pri navajanju »zapovedi« je potrebno uporabiti veliko mero prefinjenosti, da postavka v končni fazi ne zgreši namena. Ali raje, da izvršitelj postavke ne zgreši namena, ker besede namreč ne grešijo in so gotovo najučinkovitejše orodje, le molk je še pomensko bogatejši (čigar bogastvo pa je za nas neužitno).
Projekt Erektor je utečen in sem jaz, Rok Korošec, odgovorni urednik, prišlek v to zmes navdihov, ljudi polnih idej in želja po ustvarjanju. Kot vsakemu prišleku tudi meni vse novo predstavlja strahospoštovanje, še posebej, ker mi je projekt predan na samem višku in to iz rok Matije Švagana, ki je bil vajenec same Martine Turk. Prav zato sem nekoliko drzen s tem, ko sam pišem ta manifest, ne da bi se posvetoval z materjo in očetom, vendar je drznost pri Erektorju vselej dobrodošla, kar mi ugaja, kot ugaja muhi, ko ji odtrgaš krila in jo vržeš v morje dreka.

            Erektor ne bo renoviran ali kakorkoli spačen. Poskušal bom zgolj nadgrajevati to družbeno kritičnost in pri tem ubrati nekoliko drugačen pristop. Vse to z namenom, da študentom medicine in ostalim bralcem (samo s pomočjo izostrenih člankov in izjav) v ogledalu prikažem pravo podobo posameznikov, ki študirajo »kako igrati boga«. 

In čemu?

1. ker študijski program (na čigar pomanjkljivosti sta opozarjala že Martina in Matija) tepta osebnost in predvsem študentovo ustvarjalno plat,
2. ker tekmovalnost zbija čut do sočloveka in je »povprečen študent medicine« poln tekmovalnosti in šovinizma. Obstaja pojem narcizma,
3. ker nenehen študij opravičuje »povprečnega študenta medicine«, da bi vzel v roko leposlovno knjigo ali se udeležil kulturno-umetniškega dogodka,
4. ker MF ne ustvarja ljudi, marveč stroje, ki zdravijo,
5. ker stroji sodijo v tovarne ter za blagajne in ne na hodnike bolnišnic,
6. ker marsikdo vidi sprostitev in zabavo v obisku Koloseja in večeru preživetem v diskoteki, polni razgretih teles in pregretih duhov,
7. ker obstaja gruča ljudi, ki je pripravljena na to opozarjati,
8. ker sem pripravljen poskusiti to gručo voditi.

To so povsem splošni fakti, ki jih navajam v opomin, kaj vse mora naše delo zajeti. In le kako se smiselno lotiti te problematike? Kako bi na prefinjen način vzdražili podivjane mladce? In kako doseči, da bodo (kljub neposrednosti izražanja, ki ga bo moč razbrati) kupili naslednji izvod, kar nam je nenazadnje v vodilo? In predvsem, kako kompleksnost problematike socialne, izobražujoče se skupine, v ozadju katere se poraja filozofija biti in smisla, prevesti v besedila, razumljiva ljudem, ki prebirajo le podnapise v akcijskih filmih?
Na tem mestu se prične delo vseh. Navedel bom nekaj smernic, idej in metod, ki jim boste, svobodomiselni kot ste (nanaša se na sodelujoče pri projektu), primorani oporekati, jih preoblikovati in dopolnjevati, dokler spisek ne bo popoln in bo s tem moje delo uspešno končano. Popoln spisek bo namreč tvoril popolno izdajo Erektorja, kar je sicer utopična, pa vendar mamljiva utvara misli.

            Vsebinski del Erektorja bi torej - poleg že znanih - naj tvorile naslednje rubrike:

1. »dogodkovnik«, ki bi vključeval vse prireditve, prihajajočega obdobja (do izdaje naslednje številke). Pri tem imam v mislih poglavitnejše gledališke in operne predstave, koncerte, literarne večere, likovne razstave in vsekakor športne prireditve,
2. poročilo in kritika iz obiska ene izmed zgoraj navedenih reči,
3. »konzumatrixu« bi dodal oceno in opis sorte in letnika vina, vsakič iz drugega vinorodnega okoliša,
4. intervju (kot prvi bi bil pogovor z novimi člani izvršnega odbora),
5. vsaka številka bi zajemala filmsko, literarno ali filozofsko kritiko (v smislu obravnavanja etičnih dilem, umestitev določene socialne podskupine v skupnost…),
6. kratka proza (avtor naj bo študent MF) v nadaljevanjih; časopisna izdaja (česar se poslužuje več časopisnih hiš),
7. pesmi,
8. članki bratov iz Maribora,
9. članki stomatologov (Kako bo bralec vedel, da je avtor stomatolog?),
10. anketa (v smislu: »Si zadovoljen s to številko?«),
11. v vsaki številki bi ob nagradnih igrah razpisoval leposlovni ali fotografski natečaj; v naslednji številki bi razkrili zmagovalca – sledil bi kratek pogovor z njim...

Vsebina je potemtakem uokvirjena. Navedel bom še nekaj temeljev, kako se lotiti predpisane vsebine. Pri tem si pred obličje naslikajte predstavo o dogmi in njenih členih, ki bi jim pripadniki organizacije in prepričanja naj sledili brez pomišljanja in vpletanja racionalnosti, včasih tudi realnosti. Ne skrbite, ne bomo igrali brezbrižnosti in ideologije, podobne verskemu fanatizmu.

Dogma projekta Erektor:

• član ne sme ustvarjati v mejah razuma; odmaknite se na lebdeče oblake podzemlja, kjer bo navdih vselej prisoten, čeprav morda le v obliki slepih blodenj,
• vsa dela bodo napisana v pristni slovenščini, z možnimi posameznimi slengizmi, neologizmi in arhaizmi,
• oporekanje odločitvam urednikov je sprejemljivo le v gostilniških prostorih,
• bolezen ni opravičljiva (naj pripomnim, da je ustvarjanje pod vplivi zdravil priporočljivo, ker sprošča okove)
• seznam bo dopolnjen.